Navadni volčin - DAPHNE MEZEREUM L.

Navadni volčin je 0,3-1,5 m visok listopadni grm. Ima šibaste, pokončne in slabo razvejene poganjke ter manj obsežen, a močan koreninski sistem. Skorja na poganjkih je sprva rumenkasto zelena, pozneje sivorjava in tudi na debelejših vejah gladka. Je mehka, a vsebuje močna vzdolžna likova vlakna, zato jo je težko pretrgati. Brsti so drobni in rjavkasti, vršni brst je jajčast, stranski brsti, ki so največkrat cvetni, pa so okroglasti. Listi rastejo samo na koncu poganjkov in so enostavni, podolgovato suličasti, dolgi 3-9 cm, široki do 4 cm, celorobi, nežni, svetlo zeleni, spodaj modrozeleni. Cvetovi so rožnati, močno dišeči, dvospolni, obstranski in zbrani v sku­pine na koncu poganjkov prejšnjega leta. Venčni listi so zakrneli, njihovo vlogo pa opravljajo štirje čašni listi, ki so zrasli v cevasto cvetno odevalo vijolične ali rožnate bar­ve. Koščičasti plodovi dozorijo junija ali julija, so podolgovato jajčasti, do 8 mm dolgi, živo rde­či, sočni, bleščeči, goli in močno strupeni. Vsebu­jejo po eno seme.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti zelo zgodaj, kot ena prvih rastlin v gozdu že marca ali aprila, še pred olista­njem.

Rastišče

Potrebuje dobro rastiš­če in najbolje uspeva na rahlih, svežih in hran­ljivih tleh na apnenčasti matični podlagi, dobro tudi na skeletnih tleh. Potrebuje stalno preskr­bo z vodo, ne prenese zastajajoče vode ali suše in dobro prenese zimski mraz. Je izrazita senco­zdržna vrsta.

Razširjenost

Raste v Evropi, Mali Aziji, srednji Aziji in redko na Kavkazu. Samoniklo raste po gozdovih in grmovnatih pobočjih po vsej Sloveniji od nižin do subalpinskega pasu in je naš najpogostejši volčin. Najdemo ga v zelo raz­ličnih združbah od svetlih hrastovih do gorskih jelovo-bukovih in različ­nih subalpinskih združb.

Uporaba

Zaradi lepih cvetov in zgodnjega cvetenja ga radi nabiramo za zgodnje pomladanske šopke, zasajamo pa ga tudi kot okrasno rastlino po skalnja­kih in manjših vrtovih. Znana je sorta 'Alba' z belimi cvetovi in rumenimi plodovi. Navadni volčin ima nekaj zdravilnih lastnosti. V ljudskem zdravilstvu so nekoč uporabljali plodove in skorjo za zdravljenje kožnih bolezni, revme in protina in v homeopatiji, vendar so notranjo uporabo zaradi strupenosti povsem opustili. Danes v farmacevtski industriji uporabljajo le še skorjo. Navadnega volčina za zdravljenje sami nikakor ne smemo uporabljati, saj je močno strupen in velja za najbolj strupeno vrsto volčina. Njegovi plodovi so zelo nevarni, saj že nekaj zaužitih plodov lahko povzroči smrt. Nevarno je lahko že grizenje skorje, kadar si človek z zobmi pomaga pri nabiranju žilavih vejic za šopek. Plodove ali seme so včasih uporabljali za ponarejanje popra in varjenje piva, kar pa je lahko imelo hude posledice. Skorjo so nekoč uporabljali za rumeno barvanje volne in za izdelavo vrvic. Skupaj je znanih 50-70 vrst volčinov, od tega 17 v Evropi. V Sloveniji je samoniklih 6 vrst. Mnoge vrste so redke in ogrožene, blagayev in dišeči volčin sta tudi zavarovani vrsti. 

Navadni volčin