Navadna mitra - MYRTUS COMMUNIS L.

Navadna mirta je do 5 m visok vednozeleni grm z gostimi, pokončnimi, šibastimi štirirobimi poganjki, ki so mladi fino žlezasto dlakavi. Korenin­ski sistem je dobro razvit in se lahko razraste globoko v razpoke v apnen­častem skalovju. Listi so razporejeni navzkrižno ali včasih v vretencih po trije, so enostavni, podolgovato jajčasti ali suličasti in zašiljeni, do 3 cm dolgi in do 1 cm široki, celorobi, usnjati, goli in bleščeči, zgoraj temno, spodaj pa svetlo zeleni. Listi oddajajo močan in prijeten vonj. Cvetovi ra­stejo posamič v pazduhah listov in so beli, pecljati, dvospolni, do 2 cm ši­roki in imajo po 5 čašnih in venčnih listov, do 50 prašnikov in 1 pestič. Čašni listi ostanejo na plodu. Plod je črnomodra, po­prhnjena, okroglasta ali ovalna, do 12 mm dolga večsemenska užitna ja­goda, ki dozori novem­bra in na grmu ostane še pozimi.

Cvetenje

Enodomna in žužko­cvetna vrsta, cveti od ju­nija do avgusta.

Rastišče

Mirta je značilna vrsta vednozelene evmedite­ranske vegetacije, ki uspeva samo v najtoplej­ših obmorskih predelih. Za rast potrebuje veliko toplote, odporna je proti suši in vročini, slabo pa prenaša nizke zimske temperature in ni      pre­zimno trdna. Potrebuje odcedna tla in bolje uspe­va na apnenčasti matični podlagi. Prenaša tudi ve­ter in sol v zraku ter do­bro poganja iz panjev.

Razširjenost

Je edina evropska vrsta mirte in raste po skoraj vsem Sredozemlju. Po­gosta je v Dalmaciji kot sestavni del makije in včasih gradi velike goste in strnjene sestoje. V Sloveniji je avtohtona, a v naravi zelo redka in ranljiva vrsta. Edino znano naravno nahajališče je na flišnem strunjanskem klifu nad Mesečevim zalivom, še eno domnevno naravno nahajališče pa je nad Piranom. Drugje v primorju jo gojijo kot okrasno rastlino.

Uporaba

Zaradi dišečih vednozelenih listov ter lepih cvetov in plodov jo gojimo kot okrasno grmovnico, primerna je tudi za sajenje v žive meje, v notranjosti Evrope jo gojijo kot lončnico. Znanih je nekaj okrasnih sort, množimo jo ob koncu poletja z delno olesenelimi potaknjenci. Rastlinski deli, predvsem listi in plodovi, imajo več zdravilnih lastnosti in vsebujejo eterično olje za izdelavo parfumov, ki ga ponekod industrijsko pridobivajo, največ v Franciji in Španiji. Iz težkega in trdega lesa izdelujejo drobne predmete in palice ter zelo cenjeno oglje, na Rabu in Braču iz vej pletejo košare. Mirta je simbol ljubezni, lepote, miru in družinske sreče. Adam naj bi iz raja prinesel vejico mirte kot spomin na srečne dni, v grški mitologiji je bila mirta posvečena Afroditi in mirtine veje naj bi zakrivale golo boginjo, ko je iz morja prihajala na kopno. Stari Grki so z mirto podobno kot z lovorjem kitili zmagovalce in zaslužne može, rimski vojskovodje so na zma­govitih pohodih nosili mirtove venčke. Danes jo ponekod v Sredozemlju uporabljajo za poročne šopke. V rodu mirta je okrog 100 večinoma tropskih in subtropskih vrst. 

Mirta